Opornica za roko je moj spomin na zimski pohod

Z opornica za roko sem se prvič srečala povsem nepričakovano. Na enem od zimskih pohodov sem si nerodno zvila zapestje. Najprej sem mislila, da ni nič hujšega. Bolečina je bila znosna, pa tudi roka ni bila pretirano zatečena. A ko se po nekaj dneh stanje ni izboljšalo, sem vseeno šla do zdravnika. Diagnoza je bila jasna, zvin in potreba po nošenju opornica za roko.

Priznam, da me je ob misli na opornica za roko sprva kar zmrazilo. Zdelo se mi je, da mi bo samo oteževala vsakdan, predvsem ker sem bila vajena hitrega tempa in stalne aktivnosti. Kmalu pa sem spoznala, kako zelo pomembna je stabilizacija poškodovanega zapestja. Opornica za roko je preprečila nepotrebne gibe, ki bi poškodbo lahko še poslabšali.

Začetek ni bil enostaven. Preproste stvari, kot sta tipkanje na računalnik in priprava hrane, so postale pravi izziv. Naučila sem se uporabljati pretežno drugo roko, kar je sprva trajalo dvakrat dlje, a sem hitro napredovala. Opornica za roko mi je dala občutek varnosti, saj sem vedela, da si ne bom nehote naredila dodatne škode.

Nosila sem jo skoraj šest tednov. Počasi sem začela opažati, da je gibljivost boljša in bolečine manj. Ko sem jo končno lahko snela, sem morala biti še vedno pazljiva, postopoma krepiti zapestje in poslušati svoje telo.

Če zdaj pogledam nazaj, sem resnično hvaležna, da sem upoštevala nasvete zdravnika in nisem prehitevala okrevanja. Opornica za roko mi ni pomagala samo fizično, ampak tudi psihično. Naučila me je potrpežljivosti, vztrajnosti in spoštovanja do lastnega telesa. Spoznala sem, da ni sramotno, če si vzameš čas za okrevanje, temveč je to včasih najbolj pametna odločitev, ki jo lahko sprejmeš zase.

Danes opornico za roko shranjujem kot opomnik, da je včasih prav upočasnitev tista, ki nas okrepi. Vsakič, ko pogledam nanjo, se spomnim, kako pomembno je poslušati svoje telo in mu dati čas, ki ga potrebuje. Zdi se mi, da sem prav zaradi te izkušnje danes bolj potrpežljiva in skrbnejša do sebe.