Pred tremi leti sem opazila, da imam na rami čudno znamenje. Ni bilo boleče, niti posebej veliko, ampak nekaj v njegovem videzu mi ni dalo miru. Bilo je nekoliko asimetrično, temnejše od drugih znamenj in kot da se je v kratkem času malo povečalo. Sprva sem si rekla, da pretiravam, znamenja so pač normalen del kože. A občutek ni izginil.
Po nekaj tednih sem se naročila k dermatologinji. Pregled je bil kratek, a zelo natančen. Takoj, ko je pogledala znamenje, je postala resna. Rekla je, da bi ga bilo pametno odstraniti in poslati na analizo. V tistem trenutku sem čutila, kako mi je srce poskočilo. Nisem hotela pokazati, da me je strah, ampak v meni je nekaj preskočilo – kaj če je kožni rak?
Poseg je bil hiter in skoraj neboleč. Čakanje na izvide pa je bilo najdaljših deset dni v mojem življenju. Ko sem končno dobila klic, so mi povedali, da gre za zgodnjo obliko kožni rak – melanom, a na srečo zelo površinski. Ujeli smo ga pravočasno in danes lahko rečem, da sem premagala kožni rak, še preden je postal resen.
Ta izkušnja me je močno zaznamovala. Poleti sem bila vedno tista, ki se je hitro sončila, redko uporabljala kremo z visokim faktorjem in se redko skrivala v senco. Zdaj je vse drugače. Vsako leto grem na preventivni pregled, kremo z zaščitnim faktorjem imam vedno pri roki, in postala sem tista ‘tečna’, ki drugim na plaži deli nasvete o zaščiti pred soncem in kako resen je lahko kožni rak.
Kožni rak me je opomnil, da nismo nedotakljivi. Zgodilo se mi je nekaj, česar nisem pričakovala, a me je naučilo pomembne lekcije: poslušaj svoje telo, ne ignoriraj sprememb in ne čakaj predolgo. Včasih je prav najmanjša sprememba tista, ki ti lahko reši življenje.
Od takrat naprej tudi svoje bližnje redno opozarjam, naj spremljajo kožo in gredo na pregled, če opazijo karkoli sumljivega. Kožni rak ni nekaj, kar se dogaja samo drugim, dogaja se tudi nam. Danes se zahvaljujem svoji intuiciji, da me ni pustila pri miru. Morda mi je prav ta rešila življenje.…